Leto 1931

• 16. junij,; Celje z okolico
  
  "Ob zaključku ljudskega štetja se je ugotovilo 1.120.584 prebivalcev v Sloveniji. Tudi v tem letu so bila v Sloveniji velika neurja.V celjski okolici je bila katastrofalna toča, katere posledica je bila škoda, ki so jo ocenili na 800.000 dinarjev"
  
  - Vir: Kronika slovenskih mest I.-VII., Ljubljana, 1934 - 1939

• 9. december,; Celje - Medlog
  
  Leto, ki ga je zazanamovala tragedija v Medlogu
  Megleno sredino jutro 9.decembra 1931 se je zapisalo v zgodovino Celja in okolice kot črn dan. Tega dne sta se v križišču v Medlogu zaletela savinjski vlak in mestni avtobus, ki je peljal potnike na relaciji Celje-Vransko. Nesreča je zahtevala dvanajst smrtnih žrtev in kopico poškodovanih, med katerimi jih je bilo enajst huje. Te so z novim reševalnim vozilom, ki ga je le nekaj dni pred tem kupila celjska mestna občina  in z vlakom odpeljali v celjsko bolnišnico. Število vseh lažje ranjenih nikoli ni bilo znano, saj so mnogi potniki, predvsem tisti, ki so se peljali z vlakom, pretreseni in prestrašeni kar sami odšli domov.
  
  Celjska Nova doba je o nesreči obširno pisala, opisala pa je tudi potek katastrofe. "Že od ranega jutra je pokrivala Celje, zlasti pa Savinjskoo dolino, neprodirna megla, ki se ves dopoldan ni razredčila. Šofer avtobusa je prižgal oba električna žarometa, a tudi to ni mnogo pomagalo, ker so močni elekrični žarki prodirali gosto meglo komaj za dober meter. Okrog 10.50 je privozil avtobus do križišča pri Kristininem dvorcu v Medlogu. V istem hipu pa je pripeljal od Petrovč dopoldanski savinjski vlak, ki prihaja v Celje ob 10.55. Šofer je v zadnjem trenutku opazil strašno nevarnost; sam ne ve, ali je avtobus zavrl ali ga je močneje pognal. Potnikov v avtobusu se je za hip lotila silna panika-a le za hip, kajti v naslednjem hipu je bilo že vse končano. Lokomotiva je zadela v avtobus od leve strani pri vratih poleg šoferskega sedeža. Pograbila je karoserijo, jo z ogromno silo snela s šasije in jo vlekla s potniki, sedeži in prtljago vred par korakov naprej, nato pa treščila v dvojni brzojavni drog ob cesti. Če ne bi bilo tega brzojavnega droga, bi bila nesreča mnogo manjša. Strojevodja je takoj zavrl vlak in ga ustavil."
  
  Prizor, ki se je ponujal nepoškodovanim potnikom v vlaku, je bil zastrašujoč. Okrog popolnoma rzbitea avtobusa so v krvi lažala "razmesarjena in popačena človeška trupla ter številni stokajoči ranjenci, okrog pa so bili raztreseni odtrgani deli teles." Od 24 potnikov v avtobusu ni ostal niti eden nepoškodovan. Maloštevilni še prisebni potniki z vlaka so hitro priskočili ranjenim na pomoč in do prihoda reševalnega vozila  celjske bolnišnice skušali postoriti najnujnejše. Mnogim to ni več pomagalo, zato je "neki duhovnik; ki se je peljal z vlakom, dajal nekaterim ranjencem, ki še niso bili nezavestni, odvezo". Medtem ko je osem potnikov umrlo na kraju nesreče, so z reševalnim vozilom enajst hudo ranjenih potnikov vozili v bolnišnico več ur. Štirje so podlegli ranam med prevozom v bolnišnico ali pa že tam, pet lažje ranjenih pa so v zdravstveno oskrbo peljali kar z valkom. Vest o nesreči se je hitro razširila. Še med potekom reševalne akcije so morali območje zavarovati orožniki celjske žandarmerije, saj se je ob razbitinah zbrala množica radovednežev, ki so "peš, z avtomobili, kolesi, motocikli in vozovi" hiteli gledat nevsakdanji prizor.
  
  Posledice nesreče so odpravljali ves dan. Po ogledu "sodne komisije" so odpeljali trupla v mrtvašnico okoliškega pokopališča. Med mrtvimi, "ki so obležali na kraju nesreče in ki so jih agnoscirali šele v sredo popoldne in v četrtek zjutraj", je bilo največ Savinjčanov, ki so se po opravljenih dopoldanskih opravkih vračali domov. V nesreči je med drugimi umrl tudi Ivan Kranjc, 40-letni tajnik Kmetske posojilnice iz Celja. Čeprav je v času "vročih razprav" za krivca tragedije večina obtoževala železniško upravo, ker kljub "neštetim prošnjam in pritožbam listov, raznih organizacij in privatnikov ni namestila na glavnih prehodih čez železniško progo v Savinsjki dolini zapornice", je medloška nesreča epilog na sodišču dobila šele čez štiri leta. Sodišče je razsodilo, da je nesreči botrovala izjemno slaba vidljivost, vendar pa hkrati za glavnega krivca razglasilo državno železniško upravo. Dr. Ernest Kalan, pravdni zastopnik Mestega avobusnega podjetja, čigar last je bil popolnoma uničeni avtobus, je v pravdi dokazal, da je do nesreče prišlo zaradi "neurejenosti proge".
  
  Sokrivdo za nesrečo so pripisali tudi strojevodji, češ da je "vozil stroj s tenderjem naprej in da kljub gosti megli ni bil osvetljen ter da niso bili dani signali po signalnem pravilniku". Nesreča v Medlogu pa je zanimiva še po nečem. V kasnejšem pravdnem postopku na celjskem sodišču se je jasno pokazalo, kako malo pozornosti je oblast v tem obdobju namenjala prometni varnosti. Križišče v Medlogu namreč do usodnega decembrskega jutra še ni premoglo niti opozorilnih znamenj, kaj šele zapornic, ki so jih drugod po razviti Evropi že postavljali ob prometna križišča. 
  
  Čeprav je uredba o varnosti prometa že leta 1929 omenjala prometne znake in obvezno upoštevanje mednarodnega prometnega znaka za križišče, je šele huda nesreča prepričala odgovorne, da so pred prehodom ceste čez železniško progo v Medlogu namestili trikotni znak z vrisano lokomotivo in dodatno tablo z napisom Pazi na vlak. Tudi nekatere druge "kritične točke" so poslej v Celju označevali prometni znaki.

- Vir: Knjiga Stoletje v Celju, Branko Goropevšek